»Vam mogoče ne bo pomenila dosti, meni pa. Čeprav smo morali med pisanjem vsi imeti maske gor, sem jih vsem snela dol. Sebi še najbolj. Knjiga, ob kateri upam, da boste najdli delček sebe. In ja, stare mamice se bojo zgražale. Ampak hudič v meni komaj čaka to. Da končno razprostre krila.«
»Bil sem prepričan, da nas bo vse preživela. Danes bi morala biti objavljena njena kolumna, pa se mi je včeraj opravičila, da ji ne znese, ker že nekaj dni leži. Njeni noni v slovo je bila nepričakovano njena zadnja. In jaz sem jo še nevede zlovešče opremil s simbolično fotko napisa z nagrobnika.«
»V prvi knjigi pišem o tem, kako mi je šlo vse narobe in sem si nekako želela, da bi vse to videl ves svet, zato sem jokala kot otroci: 'Poglejte mene! Jaz sem posebna!' Za pozornost je šlo. No, saj, dobila sem jo še prehitro. V drugi knjigi pa že zaradi lastne podobe, imidža ... Je*** ga, zdaj to 'furam'. Ali pišem posebno, pa je treba vprašati bralce.«
